Napotki za strokovno javnost

Kako prepoznati žrtev trgovanja z ljudmi

Žrtev trgovanja z ljudmi lahko postane kdorkoli, ki je zaradi določenih življenjskih okoliščin ranljiv (izguba zaposlitve, eksistencialna ogroženost, nasilje v družini, brezdomstvo, mladost in s tem povezana naivnost, slepo zaupanje, zaljubljenost, neinformiranost, želja po hitrem zaslužku, odvisnosti …) in zato bolj dovzeten za pasti, ki jih uporabljajo trgovci z ljudmi za rekrutacijo žrtev.

Primeri, ki jih srečujemo v praksi, nazorno kažejo, da znaki, da je nekdo v situaciji ujetništva, nadzorovan in izkoriščan, pogosto niso jasno razvidni na prvi pogled. Poleg tega je potrebno vedeti, da so načini, kako trgovci z ljudmi izkoriščajo žrtve, zelo raznoliki in v večini primerov je za trgovce pomembno, da so žrtve v dobri fizični kondiciji – vsaj navzven, da so zanimive za potencialne kupce ali pa stranke. Trgovci z ljudmi nekatere žrtve celo prepričajo ali prisilijo, da ustanovijo lastna podjetja, preko katerih uresničujejo svoje interese, kazensko odgovornost za aktivnosti, ki so nelegalne, pa seveda nosijo ustanovitelji oziroma ustanoviteljice – žrtve. Posledično to pomeni, da žrtve, ki je odgovorna oseba podjetja, povprečen državljan ali celo uradna oseba ne more prepoznati kot (potencialne) žrtve, ki je prisiljena ali manipulirana v to, da izvršuje funkcijo odgovorne osebe podjetja. Poznavanje strategij preživetja žrtev trgovine z ljudmi nas pripelje do spoznanja, da je žrtev hkrati lahko tudi storilec/storilka kaznivih dejanj. Zato moramo biti glede identifikacije žrtev trgovanja z ljudmi zelo previdni, predvsem pa moramo pridobiti celostno sliko o posameznem primeru, na podlagi katere lahko delamo zaključke.

Medresorska delovna skupina za boj proti trgovini z ljudmi je pripravila tudi Priročnik o identifikaciji, pomoči in zaščiti žrtev trgovine z ljudmi: Priročnik

Želeli smo poudariti, da se je potrebno, če želimo delati strokovno, izogniti težnji k profiliranju žrtev trgovanja z ljudmi. V nadaljevanju bomo našteli nekatere pokazatelje, na katere moramo biti pozorni, ko skušamo opredeliti posamezni primer.

Osebe, ki so žrtve trgovanja z ljudmi:

  • lahko verjamejo, da morajo delati in izvrševati ukaze, čeprav si tega ne želijo,
  • pogosto ne upajo ali ne smejo zapustiti delovnega okolja,
  • čutijo, da odhod ni mogoč,
  • kažejo znake, da je njihovo gibanje nadzorovano ali omejeno,
  • nimajo pravice do svoje socialne mreže in stikov s sorodniki kadarkoli želijo,
  • se ne morejo pogajati glede pogojev dela,
  • so v situaciji, ko so odvisne od razpoloženja, želja in potreb drugih,
  • kažejo strah ali anksioznost,
  • so izpostavljene različnim oblikam nasilja (psihičnemu, fizičnemu, ekonomskemu, spolnemu) in grožnjam ali pa so grožnje usmerjene proti njihovim družinam,
  • imajo poškodbe, ki bi lahko nastale kot posledice fizičnega nasilja (zastarane brazgotine, omejeno fizično gibanje, poškodovan sluh, vid …), neprestanega nadzora ali opravljanja določenih prisilnih del,
  • izkazujejo nezaupanje ali strah v odnosu do uradnih oseb, saj imajo mnoge od njih izkušnje, da so v njihovih matičnih državah uradne osebe podvržene korupciji,
  • nimajo svojih osebnih dokumentov, spričeval itd. ali pa so ti ponarejeni,
  • se nahajajo ali obiskujejo lokacije, kjer jih trgovci z ljudmi izkoriščajo,
  • pogosto ne govorijo slovenskega jezika,
  • ne poznajo naslova svojega delovnega mesta/bivališča ali hišne številke,
  • lahko živijo v istem gospodinjstvu kot njihov delodajalec ali pa je delodajalec tisti, ki žrtvi zapove kraj bivanja,
  • živijo v slabih bivanjskih razmerah (ne izberejo si jih same), včasih v skupini drugih žrtev, ki govorijo različne jezike,
  • dopustijo, da tretja oseba govori v njihovem imenu in za njih, pa čeprav so bile same neposredno nagovorjene,
  • se vedejo, kot da so prejele navodila, kaj morajo povedati ali storiti (na policijski postaji na primer povedo do potankosti isto, naučeno zgodbo),
  • ustanovijo podjetje, a so pri vseh aktivnostih v spremstvu trgovca z ljudmi in se z njim posvetujejo o najmanjših podrobnostih,
  • pogosto nimajo podpisane pogodbe o delu ali pa ta ni napisana v jeziku, ki ga razumejo – torej niso seznanjene z vsebino pogodbe,
  • prejemajo nižje plačilo za delo, kot je bilo dogovorjeno, plačila sploh ne prejemajo ali pa plačilo ni sorazmerno s plačilom, ki ga za podobno delo prejema večinsko prebivalstvo,
  • pogosto niso pravno formalno usposobljene za delo, ki ga opravljajo, ali pa nimajo uradnih spričeval o končanem šolanju oziroma potrebnih kvalifikaciji za delo, ki ga opravljajo,
  • so po drugi strani lahko osebe z visokošolsko izobrazbo, ki so prisiljene v opravljanje določenega dela, pa v zvezi z izkoriščanjem ne poiščejo pomoči, ker trgovci z ljudmi ogrožajo njihove družine,
  • delajo tudi izven delovnega časa in nimajo pravice do dopusta, počitka,
  • pogosto nimajo urejenega zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja,
  • spijo na delovnem mestu ali v neposredni bližini delovnega mesta,
  • imajo plačane stroške poti in izdelave dokumentov (o višini niso seznanjene) s strani trgovcev z ljudmi, ki pa jih morajo odplačati z delom, ko prispejo na delovno mesto,
  • so lahko tetovirane na način, ki morda izkazuje, da pripadajo določenemu lastniku,
  • imajo zelo malo obleke oziroma predmetov, ki so njihova last,
  • imajo zelo malo ali nič znanja o kraju/državi v kateri se nahajajo,
  • so rekrutirane predvsem za opravljanje del v gradbeništvu (brez zaščitne opreme), poljedelstvu, zabavni industriji, turizmu, za storitvene dejavnosti (prisilna prostitucija, masažni saloni …), služabništva in gospodinjskih del. Mnogo žrtev je rekrutiranih tudi z namenom prisilnih porok in prisilnega izvrševanja kaznivih dejanj (prosjačenje, kraje, prenos drog in drugih prepovedanih substanc, rekrutacija vrstnikov …).

Pozorni moramo biti tudi na primere rekrutacije zdravih otrok in odraslih, s katerimi se trguje z namenom odvzema organov, tkiv in krvi.

Otroci, žrtve trgovanja z ljudmi:

  • nimajo stika s svojimi starši oziroma z uradnimi skrbniki,
  • so videti prestrašeni in se vedejo neobičajno v primerjavi z otroki podobne starosti,
  • nimajo prijateljev izven določene »delovne« skupine,
  • prisiljeni so v delo, ki ni primerno za otroke,
  • na »delovnem mestu« so videti sami, brez skrbnikov,
  • živijo ločeni od drugih otrok in v neprimernih pogojih,
  • prehranjujejo se z ostanki hrane in ločeno od ostalih članov »družine«,
  • ne obiskujejo šole,
  • nimajo časa za igro,
  • potujejo brez spremstva odraslih ali potujejo v skupini odraslih, ki pa niso njihovi sorodniki (se pa tako predstavljajo),
  • nosijo s seboj oblačila, ki so običajna za opravljanje fizičnih del ali spolnih storitev,
  • lahko hranijo beležke s telefonskimi številkami taksi služb …,
  • beračijo, prosjačijo, kradejo ali na ulici igrajo na inštrumente v skladu z navodilom trgovcev z ljudmi,
  • če so na ulici nagovorjeni s strani odrasle osebe, ne želijo komunicirati ali ne razumejo jezika,
  • so prisiljeni v poroko, zgodaj spolno aktivni (dekleta lahko noseča), zapustijo šolski program.

 

Najnovejši prispevki