Napotki za strokovno javnost
Kako prepoznati žrtev trgovanja z ljudmi
Žrtev trgovanja z ljudmi lahko postane kdorkoli, ki je zaradi določenih življenjskih okoliščin ranljiv (izguba zaposlitve, eksistencialna ogroženost, nasilje v družini, brezdomstvo, mladost in s tem povezana naivnost, slepo zaupanje, zaljubljenost, neinformiranost, želja po hitrem zaslužku, odvisnosti …) in zato bolj dovzeten za pasti, ki jih uporabljajo trgovci z ljudmi za rekrutacijo žrtev.
Primeri, ki jih srečujemo v praksi, nazorno kažejo, da znaki, da je nekdo v situaciji ujetništva, nadzorovan in izkoriščan, pogosto niso jasno razvidni na prvi pogled. Poleg tega je potrebno vedeti, da so načini, kako trgovci z ljudmi izkoriščajo žrtve, zelo raznoliki in v večini primerov je za trgovce pomembno, da so žrtve v dobri fizični kondiciji – vsaj navzven, da so zanimive za potencialne kupce ali pa stranke. Trgovci z ljudmi nekatere žrtve celo prepričajo ali prisilijo, da ustanovijo lastna podjetja, preko katerih uresničujejo svoje interese, kazensko odgovornost za aktivnosti, ki so nelegalne, pa seveda nosijo ustanovitelji oziroma ustanoviteljice – žrtve. Posledično to pomeni, da žrtve, ki je odgovorna oseba podjetja, povprečen državljan ali celo uradna oseba ne more prepoznati kot (potencialne) žrtve, ki je prisiljena ali manipulirana v to, da izvršuje funkcijo odgovorne osebe podjetja. Poznavanje strategij preživetja žrtev trgovine z ljudmi nas pripelje do spoznanja, da je žrtev hkrati lahko tudi storilec/storilka kaznivih dejanj. Zato moramo biti glede identifikacije žrtev trgovanja z ljudmi zelo previdni, predvsem pa moramo pridobiti celostno sliko o posameznem primeru, na podlagi katere lahko delamo zaključke.
Medresorska delovna skupina za boj proti trgovini z ljudmi je pripravila tudi Priročnik o identifikaciji, pomoči in zaščiti žrtev trgovine z ljudmi: Priročnik
Želeli smo poudariti, da se je potrebno, če želimo delati strokovno, izogniti težnji k profiliranju žrtev trgovanja z ljudmi. V nadaljevanju bomo našteli nekatere pokazatelje, na katere moramo biti pozorni, ko skušamo opredeliti posamezni primer.
Osebe, ki so žrtve trgovanja z ljudmi:
- lahko verjamejo, da morajo delati in izvrševati ukaze, čeprav si tega ne želijo,
- pogosto ne upajo ali ne smejo zapustiti delovnega okolja,
- čutijo, da odhod ni mogoč,
- kažejo znake, da je njihovo gibanje nadzorovano ali omejeno,
- nimajo pravice do svoje socialne mreže in stikov s sorodniki kadarkoli želijo,
- se ne morejo pogajati glede pogojev dela,
- so v situaciji, ko so odvisne od razpoloženja, želja in potreb drugih,
- kažejo strah ali anksioznost,
- so izpostavljene različnim oblikam nasilja (psihičnemu, fizičnemu, ekonomskemu, spolnemu) in grožnjam ali pa so grožnje usmerjene proti njihovim družinam,
- imajo poškodbe, ki bi lahko nastale kot posledice fizičnega nasilja (zastarane brazgotine, omejeno fizično gibanje, poškodovan sluh, vid …), neprestanega nadzora ali opravljanja določenih prisilnih del,
- izkazujejo nezaupanje ali strah v odnosu do uradnih oseb, saj imajo mnoge od njih izkušnje, da so v njihovih matičnih državah uradne osebe podvržene korupciji,
- nimajo svojih osebnih dokumentov, spričeval itd. ali pa so ti ponarejeni,
- se nahajajo ali obiskujejo lokacije, kjer jih trgovci z ljudmi izkoriščajo,
- pogosto ne govorijo slovenskega jezika,
- ne poznajo naslova svojega delovnega mesta/bivališča ali hišne številke,
- lahko živijo v istem gospodinjstvu kot njihov delodajalec ali pa je delodajalec tisti, ki žrtvi zapove kraj bivanja,
- živijo v slabih bivanjskih razmerah (ne izberejo si jih same), včasih v skupini drugih žrtev, ki govorijo različne jezike,
- dopustijo, da tretja oseba govori v njihovem imenu in za njih, pa čeprav so bile same neposredno nagovorjene,
- se vedejo, kot da so prejele navodila, kaj morajo povedati ali storiti (na policijski postaji na primer povedo do potankosti isto, naučeno zgodbo),
- ustanovijo podjetje, a so pri vseh aktivnostih v spremstvu trgovca z ljudmi in se z njim posvetujejo o najmanjših podrobnostih,
- pogosto nimajo podpisane pogodbe o delu ali pa ta ni napisana v jeziku, ki ga razumejo – torej niso seznanjene z vsebino pogodbe,
- prejemajo nižje plačilo za delo, kot je bilo dogovorjeno, plačila sploh ne prejemajo ali pa plačilo ni sorazmerno s plačilom, ki ga za podobno delo prejema večinsko prebivalstvo,
- pogosto niso pravno formalno usposobljene za delo, ki ga opravljajo, ali pa nimajo uradnih spričeval o končanem šolanju oziroma potrebnih kvalifikaciji za delo, ki ga opravljajo,
- so po drugi strani lahko osebe z visokošolsko izobrazbo, ki so prisiljene v opravljanje določenega dela, pa v zvezi z izkoriščanjem ne poiščejo pomoči, ker trgovci z ljudmi ogrožajo njihove družine,
- delajo tudi izven delovnega časa in nimajo pravice do dopusta, počitka,
- pogosto nimajo urejenega zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja,
- spijo na delovnem mestu ali v neposredni bližini delovnega mesta,
- imajo plačane stroške poti in izdelave dokumentov (o višini niso seznanjene) s strani trgovcev z ljudmi, ki pa jih morajo odplačati z delom, ko prispejo na delovno mesto,
- so lahko tetovirane na način, ki morda izkazuje, da pripadajo določenemu lastniku,
- imajo zelo malo obleke oziroma predmetov, ki so njihova last,
- imajo zelo malo ali nič znanja o kraju/državi v kateri se nahajajo,
- so rekrutirane predvsem za opravljanje del v gradbeništvu (brez zaščitne opreme), poljedelstvu, zabavni industriji, turizmu, za storitvene dejavnosti (prisilna prostitucija, masažni saloni …), služabništva in gospodinjskih del. Mnogo žrtev je rekrutiranih tudi z namenom prisilnih porok in prisilnega izvrševanja kaznivih dejanj (prosjačenje, kraje, prenos drog in drugih prepovedanih substanc, rekrutacija vrstnikov …).
Pozorni moramo biti tudi na primere rekrutacije zdravih otrok in odraslih, s katerimi se trguje z namenom odvzema organov, tkiv in krvi.
Otroci, žrtve trgovanja z ljudmi:
- nimajo stika s svojimi starši oziroma z uradnimi skrbniki,
- so videti prestrašeni in se vedejo neobičajno v primerjavi z otroki podobne starosti,
- nimajo prijateljev izven določene »delovne« skupine,
- prisiljeni so v delo, ki ni primerno za otroke,
- na »delovnem mestu« so videti sami, brez skrbnikov,
- živijo ločeni od drugih otrok in v neprimernih pogojih,
- prehranjujejo se z ostanki hrane in ločeno od ostalih članov »družine«,
- ne obiskujejo šole,
- nimajo časa za igro,
- potujejo brez spremstva odraslih ali potujejo v skupini odraslih, ki pa niso njihovi sorodniki (se pa tako predstavljajo),
- nosijo s seboj oblačila, ki so običajna za opravljanje fizičnih del ali spolnih storitev,
- lahko hranijo beležke s telefonskimi številkami taksi služb …,
- beračijo, prosjačijo, kradejo ali na ulici igrajo na inštrumente v skladu z navodilom trgovcev z ljudmi,
- če so na ulici nagovorjeni s strani odrasle osebe, ne želijo komunicirati ali ne razumejo jezika,
- so prisiljeni v poroko, zgodaj spolno aktivni (dekleta lahko noseča), zapustijo šolski program.