Odziv na članek avtorja Igorja Vuksanovića v Pravni praksi

Prejšnji teden smo z vami delili odličen intervju s specializiranim državnim tožilcem Jožetom Levašičem, ki ga štejemo za strokovnjaka na področju kazenskega pregona izkoriščanja prostitucije, bodisi kot KD Zlorabe prostitucije, bodisi ko gre za KD Trgovine z ljudmi z namenom spolnega izkoriščanja.
V članku, objavljenem 10. 12. 2020 v Pravni praksi, avtorja Igorja Vuksanovića, pa lahko beremo, kako je interpretacija izkoriščanja kot vsakršnega okoriščanja s prostitucijo napačna, čeprav oceno tožilca Levašiča podkrepi tudi sodba Vrhovnega sodišča iz aprila 2019, kar v članku navaja tudi sam avtor.
Kot edina specializirana nevladna organizacija, ki v Sloveniji deluje na področju preprečevanja trgovine z ljudmi in podpore možnim in dejanskim žrtvam trgovine z ljudmi, med katerimi smo v skoraj 20 letih obstoja največkrat podporo nudili ravno osebam, izkoriščanim v prostituciji (pri čimer niti ni bilo bistveno, ali je šlo za žrtve po 175. ali pa 113. členu KZ), interpretacijam avtorja močno nasprotujemo.
Prostitucija ni in ne more biti delo, saj za osebe, ki se zaradi različnih (in nikoli nepomembnih! – zgodovina nasilja, spolnih zlorab, zasvojenosti, hude revščine, duševnih težav …) razlogov prostituirajo, ne pomeni ničesar pozitivnega – osebe v prostituciji se soočajo z izkušnjami travme, z disociacijo, s spolnim, pa tudi ekonomskim, verbalnim, fizičnim in psihičnim nasiljem tako s strani strank kot s strani zvodnikov in zvodnic. To, da ni poskrbljeno za njihovo socialno varnost, je še najmanjša od kršitev t. i. delodajalcev. Pri izvajanju prostitucije so osebe izpostavljene hudim zdravstvenim tveganjem, tako fizičnim kot psihičnim; nimajo nadzora nad lastnim telesom, delovnim časom, izbiro strank, s katerimi morajo imeti spolne odnose in jim je torej vsakič znova odvzeta avtonomnost odločanja o lastnem telesu, pogosto pa zaradi stisk, s katerimi se soočajo, posežejo po drogah in alkoholu. Posledice, s katerimi se soočamo, ko delamo z osebo, ki se je zaradi takšnih ali drugačnih razlogov znašla v prostituciji, so torej nesporne in niso primerljive delu z osebo, ki je bila izkoriščana na katerem koli drugem delovnem mestu – tesnobnost, depresivnost, samomorilnost, nezmožnost ustvarjanja varne navezanosti, zasvojenosti in samopoškodbe.
Proti koncu članka svoje pisanje utemelji celo s sledečimi besedami: »Če bi uporabili podobne kriterije za položaje nekaterih delavk v gostinstvu, tekstilni industriji in pri nekaterih nizkocenovnih storitvah, kot je čiščenje, bi hitro lahko vložili obtožnice proti kopici slovenskih podjetnikov iz omenjenih panog. Tudi pri teh delavkah, ki morajo požreti marsikaj, bi lahko pogosto razpravljali o težki mladosti, nezmožnosti izpolnitve vseh potencialov, nesrečnih življenjskih okoliščinah in podobno. Pa njihovega ‘izkoriščanja’ nihče kazensko ne preganja.«
Poenostavitve življenjskih okoliščin, »delovnega« okolja ter odnosov moči, ki so dejansko gonilo prostitucije, ocenjujemo kot povsem neprimerne, saj ne odražajo realne slike življenja in stisk oseb, ki se znajdejo v prostituciji. Vsakršno okoriščanje z njihovimi stiskami je nesprejemljivo.
In kot smo že večkrat zapisali – do izkoriščanja prihaja, ker obstajajo osebe, ki ranljivosti izkoristijo – zvodniki, zvodnice, stranke. Pravilno je, da pozornost usmerjamo na stran povpraševanja po tovrstnih dejanjih in da osebe, ki so izkoriščane, tudi s strani države ob obsodbah povzročiteljev dobijo potrditev, da se jim zlorabe, ki so jih doživele, ne bi smele zgoditi.