18. oktobra obeležujemo evropski dan boja proti trgovanju z ljudmi.
Tudi letos, kot vsako leto, želimo dnevu nameniti posebno pozornost in opozoriti na problematiko, s katero se spopadamo in za katero se zdi, da na več področjih in na več nivojih popolnoma uhaja nadzoru.
Trgovanje z ljudmi temelji na dveh osnovnih izhodiščih – najprej, na izkoriščanju ranljivosti oseb, ki prihajajo iz revnejših, tudi nevarnih okolij in/ali se soočajo s posledicami različnih travmatičnih izkušenj (vojna, zgodovina nasilja, spolnih zlorab, zasvojenosti, duševnih težav …) ali pa so v iskanju boljšega življenja nasedli obljubam izkoriščevalcev; ter na dejstvu, da obstajajo ljudje, ki so pripravljeni izkoriščati druge ljudi za dobiček, za zadovoljevanje lastnih potreb – po nadzoru, po dobičku, po zlorabljanju tistih, ki imajo manj družbene moči (otroci, otroci brez spremstva, marginalizirane skupine, ženske, tujci …).
Dodajamo pa še tretje izhodišče, ki je, vsaj posredno, razlog, da se število žrtev trgovanja z ljudmi veča, ne manjša, in da osebe, ki doživijo trgovanje z ljudmi, ne poiščejo pomoči, podpore, ko pa jo, jim včasih zaradi birokratskih omejitev ni dostopna – neučinkovitost institucij za pregon kaznivega dejanja, obsojanje vseh oblik izkoriščanja ter sistemska korupcija, ki vzbuja nezaupanje v pravno državo tako žrtvam kot vsem, ki z žrtvami neposredno delamo in jih podpiramo na poti v varno življenje.
Problemi, ki jih zaznavamo in pri katerih ne vidimo premika na bolje oziroma prihaja celo do poslabšanja stanja, so naslednji:
Tudi v letošnjem letu ostajajo otroci, izkoriščeni za prostitucijo, nevidni. S kampanjo osveščanja, ki jo izvajamo na družbenih omrežjih, nepretrgoma opozarjamo na zlorabe, ki so prisotne tudi v naši bližini, že lani pa smo pripravili tudi nabor predlogov, kako k problematiki pristopiti, vendar v tem trenutku napredka ne zaznavamo.
Poleg izkoriščanja oseb za prostitucijo, ki je še vedno prisotno in ki še vedno pogosto ne doživi učinkovitega kazenskega pregona, se žrtve teh zlorab, odrasle in otroci, soočajo z novodobnimi oblikami spolnega izkoriščanja – prostitucija preko spleta, e-zvodništvo. Prisotno je prepričanje, da tovrstne zlorabe, zgolj zato, ker se zgodijo preko spleta, ne puščajo posledic, vendar pa pričevanja oseb, ki so to doživele in nam zaupale svoje zgodbe, govorijo drugače – soočajo se s hudimi stiskami, občutki nevrednosti, strahu, osramočenosti ter drugimi posledicami doživetih travmatičnih izkušenj.
Tudi situacija z delavci migranti, ki so žrtve različnih, pogosto izjemno hudih in krutih, oblik delovnega izkoriščanja in prisilnega dela, je zelo pereča. Samo v letu 2025 je Društvo Ključ prišlo v stik s približno 50 posamezniki, ki so poročali o hudih oblikah zlorab – doživljanje groženj, izsiljevanja, dolgovne odvisnosti, fizičnega in psihičnega nasilja, zahtev po delu vsak dan, 10 in več ur na dan, v neurejenih pogojih in za zelo slabo plačilo. In ker tovrstne oblike izkoriščanja trenutno v Sloveniji niso prepoznane kot oblika trgovine z ljudmi, nimajo dostopa do krizne in varne namestitve, pač pa se morajo pogosto, tudi v situaciji, ko poiščejo pomoč, vrniti k izkoriščevalskemu delodajalcu, saj druge možnosti ne vidijo oziroma je nimajo.
In potem so tu še vse nevidne žrtve služabništva, prisilnega beračenja, prisilnega izvrševanja kaznivih dejanj, prisilnih porok …
Boj proti trgovanju z ljudmi je boj proti najhujšim oblikam kršitev človekovih pravic in bi moral biti zato ena od prioritet pravne države. Pravna država je namreč država, ki spoštuje svoje mednarodne zaveze in zagotavlja varnost in človekove pravice vseh ter pri tem ne razlikuje na podlagi osebnih okoliščin. Država, ki je neuspešna pri izpolnjevanju svojih obveznosti na področju preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja in pregona kaznivega dejanja trgovanja z ljudmi; država, ki se odziva prepočasi ali neučinkovito; država, ki žrtvam različnih oblik izkoriščanja ne uspe zagotavljati varnosti in zaščite, si naziva “pravna” ne zasluži. Prav tako si tega naziva ne zasluži država, ki ne zmore (ali pa ne želi) opaziti obsežnosti tega pojava in se pri svojem odzivu ustrezno prilagoditi, niti ne država, v kateri standardi spoštovanja človekovih pravic variirajo glede na vsakokratne kadrovske kapacitete, finančne zmožnosti ali politično pripravljenost.
Menimo, da je zaščita žrtev trgovine z ljudmi kolektivna odgovornost in ne odgovornost posameznikov ter nevladnih organizacij. In naloga vseh je, da se trudimo ohranjati empatijo, spoštovanje in človečnost, za katere se zdi, da jih trenutno v svetu še kako primanjkuje.
